Študija raziskuje politike, ki jih države članice EU uporabljajo za obvladovanje situacij, v katerih se državljani tretjih držav soočajo z dolgotrajno pravno negotovostjo, ki nastane kot posledica primera, ko migrant ne izpolnjuje več ali nikoli ni izpolnjeval pogojev za bivanje, mu je zavrnjeno dovoljenje za prebivanje ali katerega odločitve o vrnitvi ni mogoče uveljaviti. Politike, ki se pogosto določajo na nacionalni ravni, so pogosto protislovne, ko poskušajo najti ravnovesje med izpolnjevanjem ciljev nacionalne migracijske politike, ki preprečujejo nezakonito bivanje, hkrati pa zagotoviti dostop do osnovnih storitev in pravic. Študija prav tako ocenjuje vpliv, ki ga je imela pandemija COVID-19 na tovrstne politike in odločitve, ki so nastale v povezavi z zaprtjem meja in sočasno nujnostjo zagotavljanja univerzalnega dostopa do zdravstvene oskrbe.
