Pojav pogrešanih otrok migrantov brez spremstva je vse bolj v središču pozornosti javnosti v EU ter državah članicah. V okviru tega je več mednarodnih organizacij in evropskih nevladnih organizacij izrazilo zaskrbljenost, da se izginotje mladoletnikov brez spremstva ne obravnava vedno učinkovito. Kakšne politike in postopki obstajajo, kako se podatki o pogrešanih otrocih zbirajo v državah članicah EU, na Norveškem in v Združenem kraljestvu? Novi Inform Evropske migracijske mreže (EMN), ki je nastal v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, agencijami EU in nevladnimi organizacijami, podaja širok vpogled v pojav izginulih mladoletnikov brez spremstva.
“Pogrešan v sprejemni enoti”, “njihovo prebivališče ni znano”, “nenadoma so nedosegljivi”, “izginotje ni značilno”. To so le nekatera vprašanja, s katerimi se v državah članicah EU ugotavlja, ali je migrantski otrok brez spremstva pogrešan. Obstaja več razlogov, zakaj takšni otroci izginejo: morda jih odvrne dolžina in kompleksnost azilnih ali postopkov združevanja družine, lahko se bojijo, da bi jih poslali nazaj domov ali v državo, od koder so prvič prispeli v EU, ali pa jih bodo prisilili na odhod, ker so bili žrtve trgovine z ljudmi. V nekaterih primerih otroci migranti brez spremstva izginejo, saj nadaljujejo pot v izbrano državo. Izginotje otrok migrantov brez spremstva je povezano tudi s tem ali imajo slednji vzpostavljene povezave z družino, prijatelji, znanci ali mrežo, ki jim omogoča ilegalno delo izven centra.
Mnoge države članice nimajo zanesljivih ali popolnih podatkov o pogrešanih mladoletnikih brez spremstva. Obstoječi podatki po drugi strani niso primerljivi, zaradi česar obsega pojava ni mogoče natančno kvantitativno opredeliti. Razpoložljivi podatki kažejo, da je bila večina pogrešanih otrok brez spremstva, prijavljenih v obdobju 2017–2019, starejših od 15 let, pri čemer je bila velika večina dečkov. Afganistan, Maroko in Alžirija predstavljajo tri najpogosteje navedene države, katere državljani so pogrešani otroci brez spremstva.
EMN Inform izpostavlja, da v skoraj vseh državah članicah obstajajo izdelani postopki za obravnavo pogrešanih mladoletnikov brez spremstva. Postopki so pogosto enaki ali podobni postopkom za izginotje nacionalnih ali evropskih otrok. Postopki vključujejo pravila o tem, kdaj je treba prijaviti izginotje, kdo je odgovoren za prijavo in oceno nujnosti primera, vključno s tem, ali obstajajo „zaskrbljujoče“ okoliščine za izdajo opozoril in nadaljnje spremljanje izginotij. Upoštevaje dejstvo, da so mladoletniki ranljiva skupina, politika v večini držav članic veleva, da se poročilo vloži v manj kot 24 urah.
Številne nevladne organizacije ugotavljajo, da obstajajo razlike med obstoječimi okviri in prakso, na primer v tem, v kolikšni meri policija spremlja pogrešane otroke migrante in kako se v praksi uporabljajo sistemi za spremljanje opozoril o pogrešanih osebah v schengenskem informacijskem sistem (SIS), ko gre za pogrešane otroke migrante.
