Ta skupni informator Evropske migracijske mreže (EMN) in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) osvetljuje vlogo migracijske diplomacije pri spodbujanju mednarodnega sodelovanja za učinkovito upravljanje migracij.
V informatorju so poudarjena diplomatska orodja, prakse in izzivi, povezani z migracijsko diplomacijo v državah članicah in opazovalkah mreže EMN, s primeri iz držav OECD, ki se osredotočajo na dobre prakse, izzive in učinke pri upravljanju s čezmejnimi migracijami.
Migracijska diplomacija je postala ključna komponenta mednarodne migracijske politike med državami članicami EMN in državami opazovalkami. Sedemnajst od teh držav jo vključuje v svoje migracijske dejavnosti, medtem ko šest drugih poroča o omejenem vključevanju v migracijsko diplomacijo, predvsem zaradi strateške usklajenosti s pobudami Evropske unije in omejenih nacionalnih virov. Za te države sodelovanje v pobudah migracijske diplomacije na ravni EU predstavlja bolj praktičen pristop k mednarodnim migracijskim dejavnostim, kot če bi si prizadevale za neodvisne dvostranske sporazume.
V informatorju so podrobno opisani različni instrumenti, ki se običajno uporabljajo v migracijski diplomaciji, kot so dvostranski sporazumi, memorandumi o soglasju, pisma o nameri ter imenovanje posebnih odposlancev ali diplomatskih predstavnikov. Dvostranski sporazumi so med najpogosteje sprejetimi instrumenti, ki obravnavajo posebna vprašanja, kot sta ponovni sprejem in poenostavitev izdajanja vizumov, lahko pa tudi vključujejo širša partnerstva na področju migracij.
Čeprav lahko migracijska diplomacija racionalizira mednarodno sodelovanje na področju migracij, se države članice EMN in države opazovalke pri pogajanjih o teh sporazumih srečujejo tudi s precejšnjimi izzivi. Ovire vključujejo potrebo po učinkovitem usklajevanju na različnih vladnih ravneh, dodeljevanju sredstev in oblikovanju trajnostnih okvirov, ki priznavajo zmožnosti vsakega partnerja.