Konflikti v različnih svetovnih regijah so povzročili povečanje migracijskih gibanj v sosednje države, pri čemer je bilo leta 2021 približno 72 % beguncev in prisilno razseljenih oseb nastanjenih v državah v razvoju. To je povzročilo neravnovesje med razvitimi državami in državami v razvoju, pa tudi to, da ljudje iščejo alternativna zatočišča po tveganih in neregularnih poteh. Programi preselitve, humanitarnega sprejema in sponzorstva razseljenim osebam zagotavljajo zaščito in trajnost, hkrati pa zmanjšujejo pritisk v državah prvega azila. Ti programi so tudi ključno orodje za izkazovanje globalne solidarnosti z državami, ki niso članice EU.
Izraz preselitev pomeni izbiro in premestitev beguncev iz države, v kateri so prvič zaprosili za zaščito, v tretjo državo, ki se strinja, da jih bo sprejela kot stalne prebivalce. UNHCR je odgovoren za prepoznavanje in napotitev beguncev za preselitev na podlagi določenih kategorij in tveganj za zaščito.
Večina držav članic EMN je med letoma 2016 in 2022 izvajala programe preselitve, čeprav so izkušnje zelo različne. Medtem ko imajo nekatere države, kot so Finska, Švedska in Nizozemska, dobro uveljavljene nacionalne programe, ima večina držav članic EMN omejene izkušnje in se zanaša na program EU za preselitev.
