Ta študija EMN predstavlja analizo, kako države članice EMN podpirajo vključevanje prosilcev za mednarodno zaščito na trg dela. Vključevanje na trg dela je ključni vidik vključevanja migrantov in uspešnega vključevanja v družbo. Ne le zaradi vloge, ki jo ima pri zagotavljanju ekonomske neodvisnosti, temveč tudi zato, ker vpliva na zdravje in splošno blaginjo migrantov. Pomen vključevanja migrantov na trg dela je še toliko bolj nujen glede na trenutno pomanjkanje delovne sile in znanja in spretnosti v državah članicah EMN.
V obdobju od leta 2017 do 2022 je bilo več kot tri milijone prošenj za mednarodno zaščito, največ jih je bilo zabeleženih leta 2022. Večina teh prosilcev je bila delovno sposobnih, kar kaže na potencialno delovno silo za trge dela držav članic EMN. Glede na gospodarsko raziskavo za leto 2023, ki jo je izvedel Eurochambres, se evropska podjetja soočajo z velikimi izzivi v zvezi s pomanjkanjem delovne sile in znanj in spretnosti. Posledično se lahko zgodi, da se bodo pri reševanju predvidenega pomanjkanja vse bolj zanašali na posameznike iz tretjih držav.
Možnost prosilcev za mednarodno zaščito, da vstopijo na trg dela, ureja revidirana direktiva o pogojih za sprejem (2013/33/EU), v skladu s členom 15(1) te direktive pa morajo države članice EU prosilcem zagotoviti dostop do trga dela v devetih mesecih po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Po izteku čakalne dobe večina držav članic EMN zagotovi dostop do trga dela, običajno z dovoljenjem za delo ali alternativno obliko dovoljenja. Poleg tega večina držav članic EMN omogoča dostop do trga dela prek samozaposlitve.
