Sofinancira Evropska unija

Slovar migracijskih pojmov

Razlage pojmov o migracijah in mednarodni zaščiti v slovenskem in angleškem jeziku. Poiščite pojem ali brskajte po abecedi.

597 gesel · Stran 14/24

Seznam gesel

ponovni sprejem

readmission

Dejanje države, s katerim se sprejme ponovni vstop posameznika (lastnega državljana, državljana tretje države ali osebe brez državljanstva).

Opombe (2)
  1. Da bi Evropska unija spodbudila vračanje migrantov, ki jim je bilo odrejeno, naj zapustijo njeno ozemlje, dejavno sodeluje z matičnimi državami nezakonitih migrantov, zlasti s sporazumi EU o ponovnem sprejemu (EURA). V njih so določeni jasne obveznosti ter podrobni upravni in operativni postopki za lažje vračanje in tranzit oseb, ki v EU prebivajo nezakonito. Njihov namen je izboljšati sodelovanje med upravami, uporabljajo pa se lahko šele po izdaji odločbe o vrnitvi v skladu s postopkovnimi jamstvi iz Direktive 2008/115/ES (direktiva o vračanju) in ustreznimi pravili EU o azilu.
  2. Nekateri sporazumi EU o ponovnem sprejemu vključujejo klavzule o državljanih tretjih držav, ki omogočajo prošnje za ponovni sprejem oseb, ki nimajo državljanstva nobene od pogodbenic (vključno z osebami brez državljanstva) in so prečkale ozemlje ene od pogodbenic.

ponovni vstop

re-entry

V okviru Direktive 2016/801/EU (prenovljena direktiva o raziskovalcih): vrnitev raziskovalca ali študenta iz druge države članice EU, v kateri je prebival do 180 dni (ob upoštevanju pogojev mobilnosti, ki jih dovoljuje ta direktiva), v državo članico EU, v kateri je imel prvotno dovoljenje za prebivanje, potem ko je druga država članica EU odpravila obdobje mobilnosti ali je to poteklo.

Opombe (2)
  1. Če je ponovni vstop dovoljen, mora prva država članica EU raziskovalcu ali študentu izdati dokument, ki mu omogoča ponovni vstop na njeno ozemlje.
  2. Če ponovni vstop v prvo državo članico EU ni dovoljen, lahko druga država članica EU raziskovalca ali študenta vrne v tretjo državo v skladu z Direktivo 2008/115/ES (direktiva o vračanju), ne glede na to, ali gre za prostovoljno ali prisilno izpolnitev obveznosti vrnitve.

populacija migrantov

migrant stock

Število migrantov na določenem območju na določeni dan (na primer 1. januar ali 31. december) v opazovanem letu.

poravnave obveznosti

responsibility offset

Solidarnostni ukrep na sekundarni ravni, s katerim se odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito prenese z države članice EU, ki je pod migracijskim pritiskom, na prispevajočo državo članico, na ozemlju katere prosilec že biva, odvisno od tega, ali zaveze za premestitev v letni solidarnostni fond dosegajo zadostne pragove.

Opombe (3)
  1. Če je država članica EU pod migracijskim pritiskom, je pomemben ukrep za ublažitev tega pritiska zmanjšanje števila prošenj za mednarodno zaščito, za obravnavo katerih je ta država članica EU odgovorna. Uredba o upravljanju azila in migracij predvideva dve možnosti za zmanjšanje odgovornosti države članice EU pod migracijskim pritiskom v zvezi z določenim številom prosilcev za mednarodno zaščito: premestitev prosilcev za mednarodno zaščito v druge države članice EU (solidarnostni mehanizem na prvi ravni). V tem primeru se prosilec, za katerega je odgovorna država članica EU pod migracijskim pritiskom, premesti v drugo državo članico EU, ki nato postane odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Kadar primarni solidarnostni mehanizem (premestitev) ne zadostuje, se začne uporabljati solidarnost na sekundarni ravni. To pomeni, da država članica EU prevzame odgovornost za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito oseb, ki so že na njenem ozemlju, čeprav so v EU prvotno vstopile v drugi državi članici EU. Pogoja za solidarnost na sekundarni ravni sta: nezadostno število premestitev: število zavez za premestitev ali dejansko izvedenih premestitev ne dosega določenega najnižjega praga (na primer 30.000 na leto); resne migracijske razmere: država članica EU se spoprijema z velikim številom prošenj za mednarodno zaščito ali se spoprijema z drugimi izzivi, povezanimi z migracijami.
  2. Premestitev sicer ni obvezna, vendar lahko poravnave obveznosti v nekaterih primerih postanejo obvezne, med drugim kadar zaveze za premestitev ne zadostujejo za kritje najmanjšega obsega potreb po premestitvi (30.000 premestitev ali 60 % potreb po premestitvi, ki jih je Svet opredelil v sklepu o vzpostavitvi letnega solidarnostnega fonda, pri čemer se upošteva višja vrednost). Tako se državam članicam EU pod migracijskim pritiskom zagotovi razbremenitev odgovornosti za določeno število prosilcev za azil. Če država članica EU na svojem ozemlju nima prosilcev, v zvezi s katerimi bi lahko uporabila poravnavo obveznosti, se od nje izvedba takih poravnav ne more zahtevati, saj se lahko poravnave obveznosti uporabljajo samo za prosilce, ki so že na ozemlju države članice EU, ki poravnavo uporablja. Poleg tega nobeni državi članici EU ni treba izvesti poravnave obveznosti za več prosilcev, kot ustreza njenemu pravičnemu deležu. Premestitve in poravnave obveznosti bo nadzoroval koordinator EU za solidarnost pri Evropski komisiji.
  3. V kriznih razmerah iz Uredbe (EU) 2024/1359 (uredba o ravnanju v kriznih razmerah in primeru višje sile) bodo morale prispevajoče države članice, ki imajo primere za poravnavo obveznosti, po potrebi prevzeti odgovornost za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v obsegu, ki presega njihov pravični delež (v nasprotju z uredbo o upravljanju azila in migracij, v skladu s katero prispevajočim državam članicam nikoli ni treba prispevati v obsegu, ki presega njihov pravični delež). V takem primeru bodo lahko te države članice EU presežni del odštele od prihodnjih solidarnostnih prispevkov. V kriznih razmerah morajo zato prispevajoče države članice s poravnavami obveznosti zadovoljiti vse potrebe po premestitvi, če te potrebe niso izpolnjene s premestitvami. Za več informacij glej spletno stran Evropske komisije: pojasnila o paktu o migracijah in azilu.

portal EU o priseljevanju

EU Immigration Portal

Spletno mesto s praktičnimi informacijami za tuje državljane, ki jih zanima selitev v Evropsko unijo, in deluje kot prva vstopna točka za zagotovitev najnovejših praktičnih informacij o EU ter nacionalnih postopkih in politikah za priseljevanje.

Opombe (2)
  1. Portal EU o priseljevanju je bil vzpostavljen novembra 2011 (glej sporočilo za medije Evropske komisije IP/11/1370 z dne 18. novembra 2011).
  2. Za več informacij glej spletno mesto portala EU o priseljevanju.

pospešeni postopek mednarodne zaščite

accelerated international protection procedure

Hitri postopek za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki se bodisi že šteje za očitno neutemeljeno, kar vključuje resne pomisleke glede nacionalne varnosti ali javnega reda, bodisi je naknadna prošnja.

Opombe (3)
  1. Po Smernicah Odbora ministrov Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic v okviru pospešenih azilnih postopkov z dne 1. julija 2009 postopek odstopa od običajno veljavnih časovnih okvirov in/ali postopkovnih jamstev z namenom pospešiti odločanje. Postopki, po katerih država lahko razglasi prošnjo za nesprejemljivo brez obravnave utemeljenosti zahtevka, tudi smiselno spadajo v področje uporabe smernic. Za več informacij glej spletno stran Sveta Evrope.
  2. Direktiva 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) v 18. točki preambule in drugem odstavku 31. člena priznava, da je v interesu držav članic EU in prosilcev za mednarodno zaščito, da se odločitev sprejme, kakor hitro je to mogoče. Direktiva ne določa najkrajšega ali najdaljšega roka za odločitev o prošnjah za mednarodno zaščito niti ne opredeljuje izraza »pospešeni postopek«. Vendar je v drugem odstavku 31. člena jasno določeno, da hitrost azilnega postopka ne sme vplivati na »ustreznost in celovitost obravnave« prošnje za azil.
  3. Pospešeni postopki morajo biti v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi, določenimi v II. poglavju Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih), in se lahko vodijo le v redkih primerih iz osmega odstavka 31. člena direktive.

posredna diskriminacija

indirect discrimination

Položaj, v katerem bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke rase ali narodnosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.

posredovanje za vračanje

return intervention

Dejavnost Evropske agencije za mejno in obalno stražo, ki državam članicam EU zagotavlja okrepljeno tehnično in operativno pomoč, ki vključuje napotitev evropskih skupin za posredovanje za vračanje v države članice EU in organizacijo operacij vračanja.

Opombe

V nasprotju z operacijami vračanja lahko Evropska agencija za mejno in obalno stražo zagotovi (hitro) posredovanje za vračanje v okoliščinah, ko se država članica EU spoprijema z bremenom ali posebnimi in nesorazmernimi izzivi pri izvajanju obveznosti vračanja državljanov tretjih držav na zahtevo te države članice EU. Takšno posredovanje za vračanje temelji na operativnem načrtu, ki ga pripravi izvršni direktor Evropske agencije za mejno in obalno stražo v dogovoru z državo članico EU – gostiteljico in sodelujočimi državami članicami EU. Financira ali sofinancira jih Evropska agencija za mejno in obalno stražo (glej 33. člen Uredbe (EU) 2016/1624 (Uredba o evropski mejni in obalni straži).

postopek mednarodne zaščite

procedure for international protection

Sklop ukrepov, opisanih v Direktivi 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih), ki zajema vse potrebne korake za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do dokončne odločbe v pritožbenih postopkih.

Opombe (2)
  1. Ti koraki so zlasti: vložitev prošnje za mednarodno zaščito, evidentiranje prosilca in ugotavljanje njegove identitete s prepoznavanjem, proučitvijo prošnje, vključno z osebnim razgovorom, odločba na prvi stopnji, pritožbeni postopek in končna odločba v pritožbenem postopku. Postopki vključujejo posebne postopke, kot so dublinski postopek ali pospešeni postopki, ter porazdelitev in namestitev prosilcev.
  2. Direktiva 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) določa okvir za enotni postopek obravnavanja vloge, ki vključuje skupna jamstva in standarde glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, ali za obravnavanje oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, ter glede vsebine te zaščite, da se dokončno vzpostavi skupni evropski azilni sistem (SEAS).

postopek na meji

border procedure

Poseben postopek, ki se v skladu s postopkovnimi jamstvi uporablja na meji ali tranzitnih območjih države članice EU za nekatere kategorije prosilcev za mednarodno zaščito, da se v krajšem postopkovnem roku, vendar na podlagi temeljite individualne presoje, ugotovi, ali so njihove prošnje nedopustne ali neutemeljene, na primer kadar so prosilci zavajali organe z navajanjem lažnih informacij ali prikrivanjem informacij, niso sodelovali, prihajajo iz varne izvorne države, so nedovoljeno vstopili ali pomenijo varnostno tveganje.

Opombe (2)
  1. Državam članicam EU v skladu s 33. členom Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) ni treba preverjati, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu z Direktivo 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih za priznanje), če se prošnja šteje za nedopustno. Prošnja se lahko šteje za nedopustno, kadar: a) je druga država članica EU prosilcu že priznala mednarodno zaščito; b) se tretja država šteje za prvo državo azila za prosilca; c) se tretja država šteje za varno tretjo državo za prosilca; d) je prošnja vložena naknadno, ne da bi se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, oziroma ne da bi prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve, ali e) vzdrževana oseba prosilca vloži prošnjo, potem ko je soglašala, da bo del skupne prošnje, in ne obstajajo nikakršna dejstva v zvezi z vzdrževano osebo, ki bi upravičevala ločeno prošnjo.
  2. Države članice EU lahko v skladu z osmim odstavkom 31. člena Direktive 2013/32/EU uporabijo pospešeni postopek obravnavanja ali postopek na meji oziroma tranzitnem območju v skladu s 43. členom ter postopkovnimi jamstvi iz poglavja II navedene direktive, če: a) prosilec navaja le zadeve, ki niso pomembna za presojo, ali izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite; b) prosilec prihaja iz varne izvorne države; c) prosilec zavaja organe s predložitvijo napačnih informacij ali dokumentov ali s prikrivanjem pomembnih informacij ali dokumentov o svoji identiteti ali državljanstvu; d) je prosilec verjetno zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino; e) daje očitno nedosledne in protislovne, očitno lažne ali malo verjetne izjave in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi, zaradi česar je njegova prošnja neprepričljiva; f) je prosilec vložil naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, ki ni nedopustna; g) je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali preprečil izvršitev odločbe o odstranitvi iz države; h) je nezakonito vstopil na ozemlje države članice EU ali na njem protipravno podaljšal bivanje ter se brez utemeljenega razloga ni takoj javil oblastem ali vložil prošnje za mednarodno zaščito; i) zavrača odvzem prstnih odtisov, zahtevan na podlagi prava EU, ali j) pomeni resno nevarnost za nacionalno varnost ali javni red ali je bil zaradi tega prisilno izgnan.

postopek vračanja na meji

return border procedure

Hitri postopek za vračanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena na zunanji meji v okviru azilnega postopka na meji.

Opombe (5)
  1. Ko prosilec za mednarodno zaščito v azilnem postopku na meji prejme zavrnilno odločbo, se hkrati izda odločba o vrnitvi, da se zagotovi obravnava pritožb v istem roku. Poleg tega se oseba neposredno napoti v postopek vračanja na meji. Tako se zagotovi nemotena povezava med azilnim postopkom na meji in postopkom vračanja na meji, s čimer se prepreči, da bi oseba pobegnila ali vstopila na drugo ozemlje.
  2. Postopek vračanja na meji lahko traja največ 12 tednov, šteto od datuma, ko prosilec nima več pravice ostati in mu ni dovoljeno ostati. Države članice EU za zagotavljanje hitrega vračanja od prosilcev za mednarodno zaščito, katerih prošnje so bile zavrnjene, zahtevajo, da prebivajo na lokacijah na zunanji meji, v njeni bližini ali na tranzitnih območjih. Kadar država članica takih oseb ne more nastaniti na navedenih lokacijah, lahko uporabi druge lokacije na svojem ozemlju. Glede na okoliščine posameznega primera je lahko potrebno pridržanje, na primer če oseba predstavlja varnostno tveganje ali če obstaja nevarnost pobega.
  3. Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) na operativni ravni zagotavlja podporo na vseh stopnjah postopka vračanja (pred vrnitvijo, pri operacijah vračanja in po vrnitvi, vključno s podporo za reintegracijo). Poleg tega koordinator EU za vračanje v okviru mreže na visoki ravni za vračanje pripravlja časovni načrt ciljno usmerjenih ukrepov za učinkovitejše vračanje.
  4. Čeprav je postopek vračanja na meji neposredno povezan z azilnim postopkom na meji, gre za ločena postopka, določena z ločenima uredbama (azilni postopek na meji je določen z Uredbo (EU) 2024/1348 (uredba o azilnem postopku)). Poleg tega se pri uporabi postopka vračanja na meji uporabljajo nekatere določbe Direktive 2008/115/ES (direktiva o vračanju), saj urejajo elemente postopka vračanja na meji, ki niso določeni v uredbi o postopku vračanja na meji.
  5. Uredba o postopku vračanja na meji določa tudi začasna posebna pravila o postopku vračanja na meji v kriznih razmerah, ki vključujejo izredne razmere zaradi množičnih prihodov ali razmere zaradi instrumentalizacije migrantov.

postopkovna jamstva

procedural guarantees

V okviru azila EU: posebna jamstva, ki obravnavajo zakonske pravice prosilcev za mednarodno zaščito, kot je določeno v II. poglavju Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Opombe

Navedena jamstva vključujejo te pravice prosilcev za mednarodno zaščito: dostop do postopka mednarodne zaščite; pravico ostati v državi članici do obravnave prošnje za mednarodno zaščito; informacije o njihovih pravicah in obveznostih v jeziku, ki ga razumejo; dostop do tolmačev; možnost komuniciranja z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (UNHCR) ali katero koli drugo organizacijo, ki ponuja pravne nasvete ali drugo svetovanje; pravočasno obvestilo o odločitvi organa za presojo o njihovi prošnji; osebni razgovor ter brezplačno pravno pomoč in zastopanje na zahtevo v pritožbenih postopkih (vključno s pripravo zahtevanih postopkovnih dokumentov in udeležbo na obravnavi pred sodiščem ali tribunalom prve stopnje v imenu prosilca).

posvojitev

adoption (of a child)

V zvezi z vzdrževanimi osebami: zakonski postopek prenehanja zakonskih pravic in dolžnosti med otrokom in biološkimi starši ter nadomestitev podobnih pravic in dolžnosti med otrokom in posvojitelji.

posvojitev iz koristoljubja

adoption of convenience

Posvojitev, katere edini namen je posvojeni osebi omogočiti vstop v državo članico EU ali prebivanje v njej.

potna listina / potovalni dokument

travel document

Dokument, ki ga izda vlada ali mednarodna pogodbena organizacija in je sprejemljiv dokaz identitete za vstop v drugo državo.

Opombe (2)
  1. Potni listi in vizumi so najpogostejše oblike potnih listin.
  2. Nekatere države sprejemajo tudi določene osebne izkaznice ali druge dokumente, kot so dovoljenja za prebivanje.

potrdila iz matičnega registra

breeder documents

Dokumenti, ki se uporabijo kot dokazila pri prošnjah za identifikacijske dokumente, dokumente o prebivališču in potne listine, kot so rojstni, poročni in mrliški list.

Opombe

Izraz se lahko uporablja v zvezi z različnimi področji, najpogosteje v zvezi s prevarami, na primer v sporočilu komisije COM(2016) 790 final, v katerem je objavljen akcijski načrt za preprečevanje goljufij s potnimi listinami.

povezovanje ponudbe delovnih mest in popraševanja po njih

labour matching

Postopek, v katerem se znanja in spretnosti ter kvalifikacije delavca primerjajo z zahtevami prostega delovnega mesta, da bi ugotovili, ali se ujemajo v celoti ali delno.

Opombe

Mednarodno priznane opredelitve tega izraza ni, čeprav ga pogosto uporabljajo agencije za zaposlovanje (javne in zasebne), uporablja pa se tudi v gospodarskih raziskavah in raziskavah trga dela ter političnih razpravah.

pozitivna diskriminacija

positive discrimination

Politika ali program, ki zagotavlja prednosti določenim skupinam ljudi, ki naj bi bile tradicionalno diskriminirane, z namenom ustvarjanja enakopravnejše družbe.

Opombe

Gre za prednostni dostop do izobraževanja, zaposlitve, zdravstvenega varstva ali socialnega varstva.

praški proces

Prague Process

Ciljno usmerjeni dialog o migracijah in politični proces, ki spodbuja migracijska partnerstva med državami Evropske unije, schengenskega območja, vzhodnega partnerstva (EAP), Zahodnega Balkana, srednje Azije, Rusije in Turčije.

Opombe (6)
  1. Proces je nastal v okviru projekta »Building Migration Partnerships«, ki ga je financirala EU, in se je začel med češkim predsedovanjem EU na prvi ministrski konferenci praškega procesa, na kateri je bila aprila 2009 potrjena skupna izjava praškega procesa.
  2. V skupni izjavi, ki se je uveljavila kot skupni politični okvir, so se sodelujoče države dogovorile, da bodo okrepile sodelovanje pri upravljanju migracij, proučile in razvile dogovorjena načela in elemente za tesna partnerstva na področju migracij med svojimi državami, pri čemer bodo upoštevale celovit, uravnotežen, pragmatičen in operativen pristop ter spoštovale pravice in človekovo dostojanstvo migrantov in njihovih družinskih članov, pa tudi beguncev.
  3. Glavna načela in področja sodelovanja so določena v skupnih izjavah, ki se redno posodabljajo. Ti vključujejo: – preprečevanje nezakonitih migracij in boj proti njim; – ponovni sprejem, prostovoljna vrnitev/prostovoljno vračanje in trajnostna integracija/trajnostno ponovno vključevanje; – zakonite migracije s posebnim poudarkom na delovnih migracijah; – vključevanje zakonito prebivajočih migrantov; – migracije, mobilnost in razvoj; – krepitev zmogljivosti na področju azila in mednarodne zaščite.
  4. Vseh šest področij sodelovanja odraža cilje globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM), ki je krovni okvir zunanje migracijske in azilne politike EU. V okviru GAMM je bila praškemu procesu kot procesu regionalnega dialoga z Vzhodom dodeljena prednostna naloga.
  5. Poleg tega dialoga v okviru praškega procesa potekajo tudi: – Migracijski observatorij, katerega cilj je zagotoviti nepristransko, na dokazih temelječo analizo iz celotne regije praškega procesa in v skladu s šestimi tematskimi področji akcijskega načrta praškega procesa; – Akademija za usposabljanje, katere cilj je zagotoviti prilagojena, ciljno usmerjena in visokokakovostna usposabljanja v skladu s šestimi tematskimi področji.
  6. Za več informacij glej spletno mesto praškega procesa.

pravica do azila

right of asylum

Pravica države, da na podlagi svoje ozemeljske suverenosti in po lastni presoji dovoli vstop in prebivanje osebi, ki ni njena državljanka, ter da se upre izvajanju pristojnosti katere koli države nad tem posameznikom.

Opombe (2)
  1. V nekaterih državah veljajo ožja ali širša merila, kakor so določena v ženevski konvenciji o beguncih in protokolu.
  2. Mednarodna organizacija za migracije (IOM) uporablja splošni izraz v dveh pomenih: – pravica podeliti azil (država lahko na svojem ozemlju podeli azil komur koli na podlagi svoje diskrecijske pravice) in – pravica pridobiti azil v razmerju do države, na ozemlju katere se zaprosi za azil, ali v razmerju do države, zaradi katere se zaprosi za azil.

pravica do azila

right to asylum

Pravica osebe, da zaprosi za azil, ki jo ob ustreznem spoštovanju zagotavljajo pravila ženevske konvencije o beguncih in protokola ter v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU).

Opombe (2)
  1. V Evropski uniji je pravica do azila zajamčena z 18. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
  2. V konvencionalnem mednarodnem pravu begunci nimajo izvršljive pravice, da bi jim država podelila azil. Sporno je, ali je mednarodno običajno pravo sprejelo individualno pravico do azila.

pravica do družinskega življenja

right to family life

Pravica, zapisana v 7., 9. in 33. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Opombe

Med pravico do družinskega življenja in pravico do enotnosti družine je razlika. Pravica do družinskega življenja je temeljna pravica, zapisana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Pravica do enotnosti družine se nanaša bolj na namen ter postopkovne vidike vstopa in prebivanja z namenom združitve družine.

pravica do enotnosti družine

right to family unity

Pri beguncih pravica, ki jo zagotavljata 23. člen Direktive 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih) in 12. člen Direktive 2013/33/EU (prenovljena direktiva o pogojih za sprejem), ki zavezuje države članice EU, da zagotovijo ohranitev enotnosti družine.

Opombe

Med pravico do enotnosti družine in pravico do družinskega življenja je razlika. Pravica do enotnosti družine se bolj nanaša na namen ter postopkovne vidike vstopa in bivanja zaradi združitve družine, da se izpolnijo temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

pravica do prebivanja

right of residence

Pravica do zakonitega prebivanja v določeni državi v skladu z migracijsko zakonodajo te države.

Opombe

Na ravni EU: pravica do prebivanja za državljane EU je zajeta v Direktivi Sveta 2004/38/ES (direktiva o prostem gibanju), ki razlikuje med pravico do prebivanja do treh mesecev (6. člen) in pravico do prebivanja več kot tri mesece (7. člen). Državljani EGP in Švice imajo v evropskem območju prostega gibanja enake pravice kot državljani Unije.

pravica do prostega gibanja

right to free movement

Pravica državljanov EU in državljanov tretjih držav z zakonitim prebivališčem (v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti) do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic EU.

Opombe (4)
  1. Pravica do prostega gibanja je ena od temeljnih pravic državljanov EU, ki je bila prvotno ena od temeljnih pravic ob ustanovitvi Evropske unije in je zapisana v prvem odstavku 21. člena PDEU; oblikovala se je s sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU).
  2. Prosto gibanje delavcev velja tudi za države Evropskega gospodarskega prostora (Islandija, Lihtenštajn, Norveška) in Švico.
  3. Določbe pogodb o prostem gibanju se na enak način uporabljajo za deset držav članic EU, ki so se EU pridružile leta 2004, Bolgarijo in Romunijo, ki sta se EU pridružili januarja 2007, ter Hrvaško, ki se je EU pridružila julija 2013. Nekatere prvotne države članice EU (pred majem 2004) uporabljajo prehodne sporazume, ki omejujejo svobodo gibanja delavcev za določeno obdobje (glej opis svobode gibanja na spletni strani Informacije za evropske državljane).
  4. Svoboda gibanja in prebivanja je v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti zagotovljena le nekaterim skupinam državljanov tretjih držav, tj. rezidentom za daljši čas, visokokvalificiranim delavcem, raziskovalcem in študentom. Medtem ko imajo državljani tretjih držav, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali vizum, pravico do prostega gibanja na schengenskem območju do treh mesecev v šestih mesecih, so pravice v zvezi s prebivanjem v drugi državi članici EU za obdobje, daljše od treh mesecev, urejene s posebnimi pravnimi instrumenti glede na njihov status in pod pogoji nacionalne zakonodaje.