Sofinancira Evropska unija

Slovar migracijskih pojmov

Razlage pojmov o migracijah in mednarodni zaščiti v slovenskem in angleškem jeziku. Poiščite pojem ali brskajte po abecedi.

597 gesel · Stran 17/24

Seznam gesel

priznavanje tujih kvalifikacij

recognition of foreign qualifications

Formalno priznavanje veljavnosti tuje izobrazbene kvalifikacije, ki ga zaradi dostopa do izobraževanja in/ali zaposlitve opravi pristojni organ.

proces iz Kartuma

Khartoum Process

Platforma za politično sodelovanje med državami ob migracijski poti med Afriškim rogom in Evropo s poudarkom na boju proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju migrantov.

Opombe (3)
  1. Platforma je znana tudi kot pobuda za migracijsko pot med EU in Afriškim rogom. Pobuda se je uradno začela na ministrski konferenci v Rimu 28. novembra 2014 s sprejetjem Rimske izjave. Z vključitvijo Egipta, Eritreje, Etiopije in Sudana kot glavnih držav, ki jih je prizadela trgovina z ljudmi, so bili od leta 2012 postavljeni temelji za vzpostavitev kartumskega procesa leta 2014.
  2. Cilj medcelinskega posvetovalnega okvira je: vzpostavitev stalnega dialoga za okrepljeno sodelovanje na področju migracij in mobilnosti; opredelitev in izvajanje konkretnih projektov za obravnavo trgovine z ljudmi in tihotapljenja migrantov; nov zagon regionalnega sodelovanja med izvornimi, tranzitnimi in ciljnimi državami glede migracijske poti med Afriškim rogom in Evropo.
  3. Projekti, ki prispevajo k razvoju nacionalnih in regionalnih strategij za upravljanje migracij v okviru kartumskega in rabatskega procesa, se delno financirajo iz nujnega skrbniškega sklada Evropske unije za Afriko (EUTF za Afriko).

proces iz Rabata

Rabat Process

Okvir za dialog in posvetovanje med državami članicami EU in afriškimi državami iz severne, zahodne in srednje Afrike ter tudi Evropsko komisijo in Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS), ki se osredotoča na regionalno sodelovanje na področju migracij med izvornimi, tranzitnimi in ciljnimi državami vzdolž znanih migracijskih poti in v okviru katerega se izvajajo konkretne, praktične pobude.

Opombe (2)
  1. Evroafriški proces migracij in razvoja se je začel z ministrsko konferenco v Rabatu leta 2006.
  2. Za več informacij glej spletno mesto rabatskega procesa.

program pomoči pri prostovoljnem vračanju in ponovnem vključevanju

assisted voluntary return and reintegration programme (AVRR)

Vsak ukrep države ali tretje osebe (na primer mednarodne ali nevladne organizacije), ki podpira (na primer upravno, finančno ali logistično ali s svetovanjem) vrnitev osebe v postopku vračanja in njeno ponovno vključevanje v izvorni državi ali drugi tretji državi ter ji omogoča živeti neodvisno življenje v državi vrnitve.

Opombe (4)
  1. Programi pomoči pri prostovoljnem vračanju in ponovnem vključevanju so nepogrešljivi del celovitega upravljanja migracij, katerih cilj je urejeno in humano vračanje ter ponovno vključevanje migrantov (zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, žrtev trgovine z ljudmi, obtičalih migrantov), ki ne morejo ali ne želijo ostati v državah gostiteljicah ali tranzitnih državah in se želijo prostovoljno vrniti v izvorne države. Programi ne smejo upoštevati le potreb posameznih oseb v postopku vračanja, ampak morajo zadovoljevati tudi potrebe lokalnih skupnosti v izvorni državi.
  2. Za uspešno izvajanje programov prostovoljnega vračanja in ponovnega vključevanja s pomočjo sta potrebna sodelovanje in udeležba širokega kroga akterjev, vključno z migranti, civilno družbo in vladami v državi gostiteljici ter tranzitnih in izvornih državah. Za dodatne informacije glej spletno mesto IOM o prostovoljnem vračanju in ponovnem vključevanju.
  3. Politika vračanja EU prostovoljnemu odhodu daje prednost pred prisilnim vračanjem. Ker državljanom tretjih držav pogosto primanjkuje finančnih sredstev, da bi prostovoljno odšli, so države članice EU pripravile programe prostovoljnega vračanja (in ponovnega vključevanja) s pomočjo, da bi jim olajšale prostovoljni odhod. Oblika in vrsta zagotovljene pomoči se med državami članicami EU razlikujeta, prav tako vse države članice EU ne zagotavljajo pomoči za ponovno vključevanje.
  4. Primer skupnega programa ponovnega vključevanja je posebni program ukrepanja evropske mreže za ponovno vključevanje (ERIN), ki ga sofinancirajo sklad za azil, migracije in vključevanje (AMIF) ter partnerske države. Cilj programa je izvajati trajnostno vračanje državljanov tretjih držav in njihovo vključevanje v izvornih državah z medsebojnim sodelovanjem partnerskih institucij ERIN iz sodelujočih držav gostiteljic. Za dodatne informacije glej spletne strani partnerskih držav ERIN, na primer Belgije.

program priseljevanja

immigration programme

Program za spodbujanje migracij, ki jih pomaga organizirati ali jih podpira vlada, vlade ali mednarodna organizacija, v nasprotju s spontanimi migracijami, ki potekajo brez pomoči.

program vključevanja / program integracije

integration programme

Niz ukrepov, ki jih izvajajo država in/ali organizacije civilne družbe za podporo vključevanju zakonito prebivajočih migrantov/državljanov tretjih držav v družbo gostiteljico.

Opombe (6)
  1. V nekaterih državah članicah EU so programi vključevanja obvezni, v drugih pa prostovoljni.
  2. Poznamo različne vrste obveznih programov, kot so testi ali tečaji ali dolgoročne obveznosti, ki so obvezni na podlagi zakona ali predpisa. Če državljani tretjih držav ne izpolnjujejo obveznih ukrepov ali pogojev vključevanja, se jim lahko omeji dostop do nekaterih ugodnosti/storitev ali pa se uvedejo sankcije (na primer zavrnitev izdaje ali podaljšanja dovoljenja za prebivanje, odvzem finančne ali socialne podpore).
  3. Prostovoljni programi so lahko enake vrste kot obvezni ukrepi in pogoji. Vendar državljani tretjih držav niso zavezani sodelovati v takih programih, prav tako ni sankcij v zvezi z dovoljenjem za prebivanje ali statusom, če se osebe ne udeležujejo programov vključevanja. Morda so bile uvedene spodbude za spodbujanje državljanov tretjih držav k udeležbi v programih vključevanja.
  4. V nekaterih državah članicah EU so taki programi vključevanja brezplačni ali se financirajo iz javnih sredstev, v drugih pa jih morajo udeleženci plačati sami.
  5. Nekatere države članice EU ponujajo ukrepe vključevanja pred odhodom, namenjene posebej prosilcem za mednarodno zaščito.
  6. Tečaji državljanske vzgoje so pogosto del programa vključevanja.

program za preselitev

resettlement programme

Na svetovni ravni: usklajena dejavnost, ki se izvaja v partnerstvu z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (UNHCR) in drugimi nevladnimi organizacijami (NVO) ter vključuje posebne postopke, kot so prepoznavanje beguncev na terenu, ki potrebujejo preselitev, pregled, obdelavo, sprejem in vključevanje. Na ravni EU: prostovoljni programi, s katerimi si države članice EU prizadevajo beguncem in razseljenim osebam, ki jih UNHCR prepozna kot upravičene do preselitve, zagotoviti mednarodno zaščito in trajne rešitve na svojem ozemlju in ki vključujejo ukrepe, ki jih države članice izvajajo za oceno potreb po preselitvi in premestitev zadevnih oseb na svoje ozemlje, da bi jim zagotovile varen pravni status in spodbujale njihovo učinkovito vključevanje.

prosilec s posebnimi potrebami glede sprejema

applicant with special reception needs

Ranljiva oseba v skladu z 21. členom Direktive 2013/33/EU (prenovljena direktiva o pogojih za sprejem), ki potrebuje posebna jamstva, da bi lahko uveljavljala pravice in izpolnjevala obveznosti, določene v tej direktivi.

prosilec za azil

asylum seeker

Na svetovni ravni: oseba, ki v tuji državi prosi za zaščito pred preganjanjem ali resno škodo in čaka na odločitev o prošnji za status begunca po ustreznih mednarodnih in nacionalnih instrumentih. Na ravni EU: državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za zaščito po ženevski konvenciji o beguncih in protokolu, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev.

Opombe (2)
  1. Po sprejetju Direktive 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih) in Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) se ta izraz v večini držav članic EU razume kot sopomenka izraza prosilec za mednarodno zaščito. Vendar Irska, ki ni sprejela enotnega postopka, izraz »prosilec za azil« še vedno uporablja le za prosilca za zaščito po ženevski konvenciji o beguncih in protokolu. V Nemčiji izraz poleg določb Direktive 2011/95/EU še vedno vključuje določbe nacionalne zakonodaje, 16.a člen Temeljnega zakona.
  2. Zunaj zakonodaje EU se izraz »prosilec za azil« v vsakdanji rabi uporablja pogosteje kot »prosilec za mednarodno zaščito«.

prosilec za mednarodno zaščito

applicant for international protection

Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev.

prosilec, ki potrebuje posebna postopkovna jamstva

applicant in need of special procedural guarantees

Prosilec, čigar možnost uveljavljati pravice in izpolnjevati obveznosti iz Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) je omejena zaradi osebnih okoliščin.

prostovoljna vrnitev / prostovoljno vračanje

voluntary return

Vrnitev/vračanje s pomočjo ali samostojno vračanje v izvorno državo, tranzitno državo ali tretjo državo na podlagi svobodne volje osebe v postopku vračanja/osebe, ki se vrne.

Opombe (3)
  1. Izraz se razlikuje od prostovoljnega odhoda, saj gre tam za obveznost vrnitve.
  2. Med osebe, ki se vračajo brez pomoči države, spadajo tiste, ki: (a) tega (zakonsko) niso zavezane storiti. Kakor je navedeno v opredelitvi, je odločitev o vrnitvi popolnoma njihova; b) nezakonito prebivajo in (še) niso bile prijete/odkrite (na primer osebe, ki so prekoračile dovoljeni čas prebivanja), vendar se kljub temu odločijo za vrnitev; c) so zaprosile za dovoljenje za prebivanje (na primer prosilci za azil, osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito) in njihova prošnja še ni bila dokončno obravnavana, vendar se kljub temu odločijo za vrnitev.
  3. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce daje prednost izrazu »prostovoljna repatriacija«.

prostovoljni odhod

voluntary departure

Izpolnitev obveznosti vrnitve v roku, določenem v odločbi o vrnitvi.

Opombe (2)
  1. Izraz se razlikuje od prostovoljne vrnitve, saj gre pri prostovoljnem odhodu za obveznost vrnitve.
  2. Ker je prostovoljni odhod prednostna možnost pred prisilno vrnitvijo, prvi odstavek 7. člena Direktive 2008/115/ES (direktiva o vrnitvi) določa obveznost držav članic EU, da zagotovijo ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, ki traja od sedem do trideset dni.

prostovoljno vračanje s pomočjo

assisted voluntary return

Prostovoljna vrnitev ali prostovoljni odhod z logistično, finančno in/ali drugo materialno pomočjo.

prošnja za azil

application for asylum

Prošnja tujca ali osebe brez državljanstva, ki se lahko razume kot prošnja za zaščito po ženevski konvenciji o beguncih in njenih protokolih ali nacionalnem begunskem pravu.

Opombe (3)
  1. Po sprejetju Direktive 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih) in Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) se ta izraz v večini držav članic EU razume kot sopomenka izraza prošnja za mednarodno zaščito. Vendar Irska, ki ni sprejela enotnega postopka, izraz »prošnja za azil« še vedno uporablja le za prošnjo za zaščito po ženevski konvenciji o beguncih. V Nemčiji izraz poleg prošnje za mednarodno zaščito po direktivi o pogojih še vedno vključuje tudi prošnjo po nacionalni zakonodaji, 16.a člen Temeljnega zakona.
  2. Zunaj zakonodaje EU in v vsakdanji rabi se izraz »prošnja za azil« uporablja pogosteje kot »prošnja za mednarodno zaščito«.
  3. Po Protokolu št. 24 k PDEU o azilu za državljane držav članic Evropske unije (1997) se države članice EU za vse pravne in praktične namene glede azilnih zadev med seboj obravnavajo kot varne izvorne države. Zato se prošnja za azil, ki jo vloži državljan države članice EU, praviloma ne obravnava. V praksi lahko države, ki niso članice EU, prejmejo prošnje za azil iz držav članic EU.

prošnja za mednarodno zaščito

application for international protection

Prošnja državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito v državi članici EU, ki se lahko razume kot prošnja za status begunca ali status subsidiarne zaščite in izrecno ne zahteva druge vrste zaščite zunaj področja uporabe Direktive 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih), za katero se lahko zaprosi posebej.

Opombe (3)
  1. Po sprejetju Direktive 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih) in Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) se ta izraz v večini držav članic EU razume kot sopomenka izraza »prošnja za azil«.
  2. V vsakdanji rabi se izraz »prošnja za azil« uporablja pogosteje kot »prošnja za mednarodno zaščito«.
  3. Po Protokolu št. 24 k PDEU o azilu za državljane držav članic Evropske unije (1997) se države članice EU za vse pravne in praktične namene glede azilnih zadev med seboj obravnavajo kot varne države izvora. Zato se prošnja za azil, ki jo vloži državljan države članice EU, praviloma ne obravnava.

prva država azila

first country of asylum

Za posameznega prosilca za mednarodno zaščito se šteje država za prvo državo azila, če: (a) mu je bil v tej državi priznan status begunca in se lahko še vedno sklicuje na to zaščito ali (b) sicer v tej državi uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja, pod pogojem, da bo ponovno sprejet v to državo.

Opombe (2)
  1. Države članice EU lahko pri uporabi pojma »prva država azila« v zvezi s posebnimi okoliščinami prosilca upoštevajo prvi odstavek 38. člena Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih) (»koncept varne tretje države«).
  2. V skladu z ustrezno zakonodajo se prosilcu omogoči, da izpodbija uporabo pojma »prva država azila« v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami.

prvostopenjska odločba

first instance decision

Na področju mednarodne zaščite: odločba, proti kateri je mogoče vložiti pritožbo in s katero se prizna ali zavrne status begunca ali status subsidiarne zaščite, ki jo izda organ za presojo države članice EU po proučitvi prošnje za mednarodno zaščito.

ranljiva oseba

vulnerable person

Mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, invalidi, starejši ljudje, nosečnice, starši samohranilci z mladoletnimi otroki, žrtve trgovine z ljudmi, osebe s hudimi boleznimi, osebe z motnjami v duševnem zdravju in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali žrtve drugih hudih oblik psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, kot so žrtve pohabljenja ženskih spolovil.

Opombe (2)
  1. Direktiva 2011/36/EU (direktiva o boju proti trgovini z ljudmi) opredeljuje »ranljivost« kot »položaj, v katerem oseba nima druge resnične ali sprejemljive možnosti, kot da pristane na zlorabo«.
  2. Nekatere direktive uporabljajo ožje opredelitve, na primer Direktiva 2008/115/ES (direktiva o vrnitvi) v devetem odstavku 3. člena.

rasizem

racism

Ideje ali teorije o večvrednosti posamezne rase ali skupine oseb določene barve kože ali etničnega porekla.

Opombe (3)
  1. Rasizem je mogoče opredeliti na več načinov. Tu je uporabljena široka, splošna opredelitev, da bi dosegli enotno razumevanje tega pojma. Vendar je težava v tem, da izraz »rasizem« predpostavlja obstoj različnih ras. V uvodni izjavi (6) Direktive 2000/43/ES (Direktiva o rasni enakosti) je navedeno, da »Evropska unija zavrača teorije, ki poskušajo določiti obstoj ločenih človeških ras«.
  2. V skladu s pravnim redom EU in zlasti 1. členom Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ se za kazniva dejanja, povezana z rasizmom in ksenofobijo, štejejo: (a) javno spodbujanje k nasilju ali sovraštvu, usmerjenemu proti skupini ljudi, opredeljeni glede na raso, barvo kože, vero, poreklo ali nacionalno ali etnično pripadnost, ali proti članu te skupine; (b) zagrešitev dejanja iz točke (a) z javnim razpošiljanjem ali razdeljevanjem letakov, slik ali drugega gradiva; (c) javno opravičevanje, zanikanje ali grobo zmanjševanje pomena genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov, kakor so opredeljeni v členih 6, 7 in 8 Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki so usmerjenih proti skupini ljudi, opredeljeni glede na raso, barvo kože, vero, poreklo ali nacionalno ali etnično pripadnost, ali proti članu te skupine, če so dejanja izvršena na način, ki lahko spodbudi nasilje ali sovraštvo proti tej skupini ljudi ali članu te skupine; (d) javno opravičevanje, zanikanje ali grobo zmanjševanje pomena zločinov, opredeljenih v členu 6 Listine Mednarodnega vojaškega sodišča, priložene Londonskemu sporazumu z dne 8. avgusta 1945, usmerjenih proti taki skupini ljudi.
  3. Svet Evrope podaja dodaten vpogled v razumevanje tega izraza na spletni strani http://www.eycb.coe.int/compass/en/chapter_5/5_4.html.

rasna diskriminacija

racial discrimination

Kakršno koli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na podlagi rase, barve kože, porekla, narodnega ali etničnega izvora, ki ima namen ali dejanski učinek onemogočiti komur koli ali ga prikrajšati za enakopravno priznavanje, uživanje ali uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in katerem koli drugem področju javnega življenja.

Opombe (3)
  1. Konvencija ne opredeljuje »rase«, opredeljuje pa »rasno diskriminacijo«.
  2. Razlikovanje na podlagi državljanstva (tj. med državljani in nedržavljani) je izrecno izključeno iz opredelitve, prav tako pa tudi politike pozitivnega delovanja in drugi ukrepi, sprejeti za odpravo neravnovesij in spodbujanje enakosti.
  3. Nekatere institucije, kot sta Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Agencija Evropske unije za azil (EUAA), izraz »diskriminacija« uporabljajo z enako opredelitvijo.

razdelitveni ključ

distribution key

Metoda določanja kvot za sprejem in razporejanja prosilcev za mednarodno zaščito v različne regije v državi ali različne države članice EU na podlagi meril, kot so relativna velikost regije/države članice EU, gostota prebivalstva, premožnost in zmožnosti sprejemanja.

razgovor o dopustnosti

admissibility interview

Osebni razgovor v postopku ugotavljanja dopustnosti ali v posebnih primerih iz 33. člena Direktive 2013/32/EU (prenovljena direktiva o azilnih postopkih), ki prosilcem za mednarodno zaščito omogoča, da predstavijo mnenje o svojih posebnih okoliščinah in razlogih za nedopustnost, preden organ za presojo odloči o dopustnosti prošnje.

Opombe (2)
  1. Postopki ugotavljanja dopustnosti se izvedejo, kadar državi članici EU ni treba proučiti, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito zaradi posebnih okoliščin ali razlogov nedopustnosti iz 33. člena Direktive2013/32/EU. Ti so: po Dublinski uredbi III je za prošnjo pristojna druga država članica EU; mednarodno zaščito je že priznala druga država članica; za prosilca se za prvo državo azila ali varno tretjo državo šteje druga država; prošnja je naknadna prošnja brez novih elementov ali vzdrževani družinski član vloži prošnjo, potem ko soglaša, da bo del prošnje.
  2. Državam članicam EU ni treba preverjati utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, da bi ugotovile, ali se kljub vsemu lahko sprejme v obravnavo.

raziskovalec

researcher

Pri migracijah v EU: državljan tretje države z doktoratom ali ustrezno visokošolsko kvalifikacijo, ki mu omogoča vpis v programe doktorskih študijev, in ki ga raziskovalna organizacija izbere ter je sprejet na ozemlje države članice EU za izvajanje raziskovalne dejavnosti, za katero se običajno zahteva taka kvalifikacija.

razselitev

displacement

Na svetovni ravni: gibanje oseb, ki so bile prisiljene pobegniti ali zapustiti svoje domove ali kraje običajnega prebivališča, zlasti zaradi oboroženih spopadov, vsesplošnega nasilja, kršitev človekovih pravic ali naravnih nesreč ali nesreč, ki jih je povzročil človek, ali da bi se jim izognile. Na ravni EU: gibanje državljanov tretje države ali oseb brez državljanstva, ki so morale zapustiti izvorno državo ali regijo ali so bile evakuirane, zlasti na poziv mednarodnih organizacij, in ki se zaradi splošnega razmer v tej državi ne morejo vrniti v varne in trajne razmere ter bi lahko spadale v področje uporabe oddelka A 1. člena ženevske konvencije in protokola ali drugih mednarodnih ali nacionalnih instrumentov, ki zagotavljajo mednarodno zaščito, zlasti: (i) osebe, ki so pobegnile z območij oboroženih spopadov ali endemičnega nasilja; (ii) osebe, ki jim resno grozijo sistematične ali splošne kršitve človekovih pravic ali so že bile njihove žrtve.