Sofinancira Evropska unija

Slovar migracijskih pojmov

Razlage pojmov o migracijah in mednarodni zaščiti v slovenskem in angleškem jeziku. Poiščite pojem ali brskajte po abecedi.

597 gesel · Stran 9/24

Seznam gesel

migrant za krajše obdobje

short-term migrant

Oseba, ki se preseli v državo, ki ni država njenega običajnega prebivališča, za najmanj tri mesece, vendar manj kot eno leto (12 mesecev), razen v primerih, ko se preseli v to državo zaradi rekreacije, počitnic, obiska prijateljev ali sorodnikov, poslovnih dejavnosti, zdravljenja ali verskega romanja.

Opombe

Za namene mednarodnih statističnih podatkov o migracijah se za državo običajnega prebivališča migrantov za krajše obdobje šteje ciljna država v obdobju, ko se v njej zadržujejo.

minimalni standardi

minimum standards

V zvezi z azilom so to načela, povezana s postopki za mednarodno zaščito, pogoji za sprejem in opredelitvijo begunca iz Amsterdamske pogodbe, od katerih države članice EU ne smejo odstopati.

Opombe

Države članice EU so se v sporazumu iz Tampereja, ki je bil nato znova potrjen s Haaškim programom, dogovorile, da bodo presegle minimalne standarde in oblikovale skupni evropski azilni sistem (SEAS), ki temelji na skupnem azilnem postopku in enotnem statusu za osebe s priznano mednarodno zaščito.

misija za identifikacijo

identification mission

Na področju vračanja: operacija, ki se izvaja na nacionalni ravni na podlagi dvostranskih sporazumov ali memorandumov o soglasju med EU ali državami članicami EU in tretjimi državami, s katero so skupine strokovnjakov iz teh tretjih držav povabljene/razporejene v države članice EU, da uradno potrdijo državljanstvo in dokončajo postopek identifikacije svojih državljanov, ki niso upravičeni do prebivanja v EU.

Opombe (4)
  1. Izboljšanje vračanja in ponovnega sprejema je ključni cilj v okviru partnerskega okvira s tretjimi državami. Uporabljeni so bili uradni načini, kot so pogajanja o sporazumih o ponovnem sprejemu, in bolj neformalna orodja, kot so standardni operativni postopki ter izvajanje tehničnih misij in misij za identifikacijo.
  2. Države članice EU uporabljajo te misije za odpravo ovir v primerih, ko vrnitev ni bila uspešna zaradi manjkajočega dokumenta o vrnitvi. Namen misij je ugotoviti državljanstvo kandidata za vrnitev.
  3. Izvajajo se pod okriljem Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex). Frontex razlikuje med dolgoročnimi misijami za identifikacijo (tj. misijami, pri katerih so strokovnjaki iz tretjih držav v državo članico EU napoteni za daljše časovno obdobje) in kratkoročnimi misijami za identifikacijo (tj. ad hoc misijami).
  4. Za več informacij o učinkovitosti misij za identifikacijo v primerjavi z drugimi orodji glej: Četrto poročilo Komisije o napredku pri partnerskem okviru s tretjimi državami v okviru evropske agende o migracijah, poročilo Evropske komisije, COM(2017) 350 final.

mladoletnik

minor

V pravnem smislu in v nasprotju z otrokom je to oseba, ki v skladu z zakonodajo svoje države ni polnoletna, tj. še ni upravičena do uveljavljanja posebnih državljanskih in političnih pravic.

Opombe (2)
  1. To je najprimernejši izraz, ki se uporablja, kadar se nanaša na posameznika. Izraz »otrok« je nato treba uporabiti za opis razmerja z drugimi družinskimi člani.
  2. Z zakonom določena starost, imenovana »polnoletnost«, pomeni, da oseba pridobi polno pravno sposobnost, da jo zavezujejo različni dokumenti, kot so pogodbe in listine, ki jih sklene z drugimi, ter da lahko opravlja druga pravna dejanja, kot sta glasovanje na volitvah in sklenitev zakonske zveze. Starost, pri kateri oseba postane polnoletna, se razlikuje od države do države, pogosto pa se razlikuje tudi znotraj države, odvisno od narave dejanja, ki ga oseba stori.

mladoletnik brez spremstva

unaccompanied minor

Mladoletnik, ki na ozemlje države članice EU prispe brez spremstva odrasle osebe, ki je zanj odgovorna v skladu z zakonom ali prakso zadevne države članice EU, in dokler takšna oseba zanj ne začne dejansko skrbeti; ali ki ostane brez spremstva po vstopu na ozemlje države članice.

Opombe (3)
  1. Med državami članicami EU so znatne razlike v nacionalnih opredelitvah in praksah evidentiranja, na primer glede starostne meje, ki se upošteva, in glede tega, ali so osebe brez spremstva ali ne.
  2. V nekaterih državah članicah EU statistika vključuje vse, ki trdijo, da so mladoletniki brez spremstva (tj. preden to potrdi ocena starosti), medtem ko druge države članice upoštevajo le tiste, ki jih kot take prizna pristojni organ (tj. po oceni starosti).
  3. Za dodatne informacije glej EMN: Policies on Reception, Return and Integration Arrangements for, and numbers of, Unaccompanied Minors -an EU comparative study, 2010. Posodobljena študija iz leta 2009 je bila objavljena leta 2015 pod naslovom »Policies, practices and data on unaccompanied minors in EU Member States and Norway«.

množični prihod

mass influx

Prihod velikega števila razseljenih oseb, ki prihajajo iz določene države ali z geografskega območja, v Evropsko unijo, ne glede na to, ali je bil njihov prihod spontan ali pa izveden v okviru, na primer, evakuacijskega programa.

mobilnost znotraj EU

intra-EU mobility

Ravnanje oseb (državljanov EU ali državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU), ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja s selitvijo iz ene države članice EU v drugo.

Opombe (2)
  1. Prosto gibanje/mobilnost v EU je na voljo v okviru dveh različnih shem. Prva shema je zelo odprta in se uporablja za državljane EU, ki uživajo popolno svobodo gibanja. Druga shema se nanaša na delavce migrante. Pravila, ki se tu uporabljajo, so manj velikodušna in omejena na posebne skupine državljanov tretjih držav, tj. rezidente za daljši čas, visokokvalificirane delavce, raziskovalce in študente.
  2. Na podlagi ločenih sporazumov med EU ter Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Švico veljajo enake pravice do prostega gibanja za njihove državljane in njihova ozemlja.

modra karta EU

EU Blue Card

Dovoljenje za prebivanje z imenom modra karta EU, ki imetniku daje pravico do prebivanja in dela na ozemlju države članice EU pod pogoji iz Direktive (EU) 2021/1883 (prenovljena direktiva o modri karti).

Opombe (4)
  1. Modra karta EU daje visokokvalificiranim delavcem iz držav zunaj EU pravico do prebivanja in dela v državi članici EU pod pogojem, da imajo visoke poklicne kvalifikacije, kot je univerzitetna diploma, in pogodbo o zaposlitvi ali zavezujočo ponudbo za zaposlitev za vsaj eno leto z visoko plačo v primerjavi s povprečjem v državi EU, v kateri je delovno mesto. Državljani tretjih držav v državi članici EU, ki jim je izdala modro karto EU, lahko prebivajo in delajo od enega leta do štirih let. Modra karta EU se uporablja v 25 od 27 držav EU. Ne uporablja se na Danskem in Irskem.
  2. Direktiva 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih) opredeljuje pravice upravičencev do mednarodne zaščite, vključno z dostopom do trga dela v državi članici EU, ki jim je priznala mednarodno zaščito. Visokokvalificirani upravičenci do mednarodne zaščite imajo pravico zaprositi za modro karto EU v drugih državah članicah EU za boljše priložnosti za zaposlitev po vsej EU. V teh državah članicah EU zanje veljajo enaka pravila kot za druge državljane tretjih držav po direktivi o modri karti EU. To pa ne sme vplivati na njihov status v državi članici EU, ki jim je prvotno priznala mednarodno zaščito. Upravičenci do mednarodne zaščite lahko za modro karto EU zaprosijo tudi v državi članici EU, ki jim je priznala zaščito, vendar se v tem primeru nekatere določbe v zvezi z enako obravnavo in združitvijo družine ne uporabljajo zaradi pravne jasnosti in usklajenosti.
  3. Četrti odstavek 9. člena prenovljene direktive o modri karti EU določa, da kadar država članica EU državljanu tretje države, ki mu je priznala mednarodno zaščito, izda modro karto EU, mora izdana modra karta EU pod naslovom »Opombe« vsebovati to opombo: »Mednarodna zaščita priznana v [ime države članice EU] dne [datum].« Če država članica EU pozneje odvzame mednarodno zaščito, ki jo je priznala imetniku modre karte EU, po potrebi izda novo modro karto EU brez te opombe. Po petem odstavku 9. člena iste direktive velja, da kadar država članica EU državljanu tretje države, ki je upravičenec do mednarodne zaščite v drugi državi članici EU, izda modro karto EU, mora izdana modra karta EU pod naslovom »Opombe« vsebovati to opombo: »Mednarodna zaščita priznana v [ime države članice EU] dne [datum].«
  4. Države članice EU morajo imetnikom modre karte EU, ki izpolnjujejo pogoje iz 18. člena direktive za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, izdati dovoljenje za prebivanje v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002. V dovoljenje za prebivanje iz prvega odstavka morajo države članice EU pod naslovom »Opombe« vpisati opombo »nekdanji imetnik modre karte EU«.

mreža na visoki ravni za vračanje

High-Level Network for Return

Mreža za podporo koordinatorju za vračanje pri skladnem in doslednem izvajanju politike vračanja EU z opredelitvijo prednostnih dejavnosti za razvoj nacionalnih okvirov, izboljšanje upravnih in tehničnih zmogljivosti za izvajanje vračanja ter krepitev sodelovanja med državami članicami EU ter Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex).

Opombe (2)
  1. Osmega septembra 2022 je začela delovati prva mreža na visoki ravni za vračanje, ki jo sestavljajo visoki predstavniki institucij držav članic EU in pridruženih schengenskih držav, odgovornih za vračanje, ter namestnik izvršnega direktorja za vračanje agencije Frontex.
  2. Koordinator EU za vračanje in mreža na visoki ravni za vračanje imata pomembno vlogo tudi pri razvoju strategije EU za prostovoljno vračanje in ponovno vključevanje, ki jo je Komisija predlagala aprila 2021, sporočilo Evropske komisije: Strategija EU za prostovoljno vračanje in reintegracijo, COM(2021) 120 final.

mučenje

torture

Vsako dejanje, s katerim se osebi namerno povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali trpljenje z namenom, da bi se od nje ali od tretje osebe dobila informacija ali priznanje ali da bi se ta oseba kaznovala za dejanje, ki ga je storila ta ali tretja oseba, ali je osumljena, da ga je storila, ali da bi se ta oseba ali tretja oseba zastrašila ali prisilila, ali iz katerega koli drugega razloga, ki temelji na diskriminaciji katere koli vrste, kadar to bolečino ali trpljenje povzroča ali spodbuja ali dopušča ali za to ve uradna oseba ali druga oseba, ki nastopa kot uradna oseba. Na ravni sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice namerno nečloveško ravnanje, ki povzroča zelo hudo in kruto trpljenje.

Opombe (5)
  1. Izraz ne vključuje bolečine in trpljenja, ki izhajata iz zakonitih sankcij, sta jim lastna ali sta z njimi povezana.
  2. Pravica do prepovedi mučenja je zapisana v številnih mednarodnih pogodbah, zlasti v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) ter Konvenciji ZN proti mučenju (UNCAT). Sprejetje, da je mučenje prepovedano v vseh okoliščinah, vključno z vojno, javno nevarnostjo ali teroristično grožnjo, kaže, da se na splošno šteje za temeljno načelo mednarodnega običajnega prava. To pomeni, da tudi države, ki niso ratificirale nobene mednarodne pogodbe, ki izrecno prepoveduje mučenje, tega ne smejo uporabljati proti nikomur, nikjer in v nobenih okoliščinah.
  3. Regionalne konvencije, kot sta Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v 3. členu in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 4. členu, prav tako priznavajo mučenje kot prepovedano dejanje.
  4. Tako UNCAT kot ženevska konvencija o beguncih in protokol izrecno prepovedujeta prisilno vračanje prosilcev za azil v državo, v kateri jim lahko grozi mučenje.
  5. 21. člen Direktive 2013/33/EU (prenovljena direktiva o pogojih za sprejem) izrecno obravnava položaj ranljivih prosilcev za azil s posebnimi potrebami, vključno z žrtvami mučenja. Države članice EU morajo v azilnem postopku prepoznati žrtve mučenja in presoditi, ali imajo posebne potrebe ob sprejemu, vključno s potrebo po dostopu do ustrezne zdravstvene in psihološke oskrbe ali nege.

multikulturalizem

multiculturalism

Politika, ki podpira načelo kulturne raznolikosti ter pravico različnih kulturnih in etničnih skupin, da ohranijo svojevrstno kulturno identiteto, ki jim zagotavlja enakopraven dostop do družbe, ter vključuje ustavna načela in splošno sprejete vrednote, ki prevladujejo v družbi.

Opombe (4)
  1. Izraz je bil prvič uporabljen leta 1957 za Švico, v Kanadi pa se je uveljavil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Hitro se je razširil tudi v druge angleško govoreče države.
  2. Splošno sprejete opredelitve multikulturalizma ni; multikulturalizem se lahko nanaša na različne pojme: demografska dejstva, filozofske ali politične ideje in vrednote.
  3. Multikulturalizem poudarja kulturne razlike in različne kulture, ki obstajajo druga ob drugi, ne da bi nujno imele veliko stikov ali vplivale druga na drugo.
  4. Model multikulturalizma je bil pogosto kritiziran iz različnih razlogov. Kritiki multikulturalizma dvomijo o idealu ohranjanja različnih etničnih kultur v državi; drugi trdijo, da politike multikulturalizma niso ustvarile vključevanja različnih kultur v družbo, temveč so družbo razdelile z legitimiranjem ločenih skupnosti, ki so se izolirale in poudarile svojo specifičnost.

nabor talentov EU

EU Talent Pool

Platforma EU za mednarodno zaposlovanje, na kateri lahko usposobljeni državljani tretjih držav izrazijo zanimanje za selitev v EU ter jih organi EU, pristojni za migracije, in delodajalci lahko najdejo glede na svoje potrebe.

Opombe (3)
  1. Nabor talentov EU je eden ključnih ukrepov novega pakta EU o migracijah in azilu, katerega cilj je privabiti talente v EU in podpirati vključevanje v lokalnih skupnostih.
  2. Evropska komisija je 10. oktobra 2022 zagnala pilotno pobudo nabor talentov EU, novo spletno orodje za iskanje dela, da bi pomagala ljudem, ki bežijo pred ruskimi napadi na Ukrajino, pri zagotavljanju zaposlitve v Evropski uniji. Novo orodje je na voljo v angleščini, ukrajinščini in ruščini ter dostopno na portalu EURES Evropskega organa za delo.
  3. Za več informacij glej spletno stran Evropske komisije o znanju in spretnostih ter talentih.

nacionalna strategija za upravljanje azila in migracij

national asylum and migration management strategy

Nacionalna strategija, ki jo pripravi država članica EU, da zagotovi svoje zmogljivosti za učinkovito izvajanje sistema za upravljanje azila in migracij v skladu s pravom EU in mednarodnim pravom.

Opombe (5)
  1. Nacionalne strategije upoštevajo posebnosti razmer v posamezni državi članici EU, zlasti njen zemljepisni položaj.
  2. Vključujejo preventivne ukrepe za zmanjšanje tveganja za nastanek migracijskega pritiska in informacije o načrtovanju izrednih ukrepov.
  3. V nacionalnih strategijah so tudi informacije o izsledkih spremljanja, ki ga opravita Agencija Evropske unije za azil (EUAA) ter Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), o izsledkih ocenjevanja, opravljenega v skladu z Uredbo (EU) 2022/922 (uredba o schengenskem ocenjevalnem in spremljevalnem mehanizmu), ter o izsledkih spremljanja, opravljenega v skladu z 10. členom Uredbe (EU) 2024/1356 (uredba o preverjanju).
  4. Države članice EU se lahko pri oblikovanju nacionalnih strategij posvetujejo z Evropsko komisijo ter ustreznimi organi, uradi in agencijami Unije, zlasti z EUAA.
  5. Da bi zagotovili primerljivost nacionalnih strategij glede na posebne ključne elemente, Evropska komisija določi skupno predlogo.

nacionalne kontaktne točke za integracijo

National Contact Points on Integration

Mreža organov, pristojnih za vprašanja vključevanja/integracije, ki omogoča izmenjavo informacij in dobrih praks na ravni EU z namenom iskanja uspešnih rešitev za vključevanje/integracijo priseljencev v vseh državah članicah EU ter zagotavljanje usklajevanja in skladnosti politik na nacionalni ravni in s pobudami EU.

Opombe (3)
  1. Mrežo je ustanovila Evropska komisija na podlagi sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve iz oktobra 2002.
  2. Nacionalne kontaktne točke za integracijo obravnavajo med drugim zaposlovanje, izobraževanje, jezik, zdravje, stanovanjska vprašanja, kulturo in sodelovanje. Dolgoročni cilj mreže je razviti in okrepiti evropski okvir za integracijo, da bi opredelili skupna osnovna načela in cilje, določili ukrepe za ocenjevanje ter okrepili usklajevanje nacionalnih in evropskih integracijskih politik.
  3. Eden od projektov, pri katerem nacionalne kontaktne točke za integracijo zelo intenzivno sodelujejo, so priročniki o integraciji. Za več informacij glej evropsko spletno mesto o vključevanju.

nacionalni mehanizem za napotitev

national referral mechanism

Mehanizem za prepoznavanje in zaščito žrtev trgovine z ljudmi ter zagotavljanje pomoči tem osebam z napotitvijo ter vključevanjem ustreznih državnih organov in civilne družbe.

Opombe (2)
  1. Ta opredelitev je bila povzeta za namen študije EMN: Identification of victims of trafficking in human beings in international protection and forced return procedures 2014 with the support of the Office of the Anti-Trafficking Coordinator.
  2. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) opredeljuje NRM kot okvir sodelovanja na nacionalni ravni, s katerim državni akterji v strateškem partnerstvu s civilno družbo usklajujejo svoja prizadevanja za prepoznavanje, zaščito in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, da bi zagotovili spoštovanje človekovih pravic žrtev trgovine z ljudmi in zagotovili učinkovit način napotitve žrtev trgovine z ljudmi na ustrezne službe. Več informacij o OVSE: National referral mechanism: joining efforts to protect the rights of trafficked persons, 2004. Nacionalni poročevalci ali enakovredni mehanizmi (NREM) so odgovorni za spremljanje izvajanja politike boja proti trgovini z ljudmi na nacionalni ravni ter imajo ključno vlogo pri zbiranju podatkov o trgovini z ljudmi na nacionalni ravni in ravni EU.

načelo enakega obravnavanja

principle of equal treatment

Načelo, da ne sme biti neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

Opombe (3)
  1. To je pomembna pravica, ki jo podeljuje državljanstvo EU. V Amsterdamski pogodbi je bil dodan novi 13. člen, ki je okrepil načelo nediskriminacije. V skladu s tem členom je Svet pristojen za sprejemanje ustreznih ukrepov za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.
  2. Izraz »enaka obravnava« ima drugačen pomen, kadar se uporablja v okviru dvostranskih sporazumov o socialni varnosti med državami članicami EU v skladu z Uredbo (EU) št. 465/2012 o koordinaciji sistemov socialne varnosti.
  3. Za več informacij glej EMN: Migrant Access to Social Security and Healthcare – policy and practice, 2014.

načelo nevračanja

non-refoulement

Na svetovni ravni je to temeljno načelo mednarodnega begunskega prava in prava človekovih pravic, ki državam prepoveduje vračanje posameznikov v državo, kjer je utemeljeno tveganje, da bodo izpostavljeni preganjanju, mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ali kateri koli drugi kršitvi človekovih pravic. V begunskem kontekstu je to temeljno načelo mednarodnega begunskega prava, ki državam prepoveduje vračanje beguncev na kakršen koli način v države ali na ozemlja, v katerih sta njihovo življenje ali svoboda lahko ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja.

Opombe (5)
  1. Načelo nevračanja je del običajnega mednarodnega prava in je zato zavezujoče za vse države, ne glede na to, ali so pogodbenice ženevske konvencije o beguncih in protokola ali ne.
  2. V mednarodnem pravu je bila prepoved vračanja oblikovana v različnih pravnih instrumentih, tako na svetovni kot na regionalni ravni, na primer v 3. členu Konvencije proti mučenju (CAT), v 7. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ter v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sprva je bila prepoved vračanja uvedena v zvezi z zaščito beguncev.
  3. EKČP ne vsebuje izrecne prepovedi vračanja. Vendar pa je prepoved vračanja oblikovala zlasti sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na podlagi 3. člena EKČP.
  4. 3. člen EKČP prepoveduje tudi posredno vračanje, odstranitev v tretjo – vmesno – državo, iz katere se lahko posameznik nato odstrani v državo, v kateri se srečuje z utemeljenim tveganjem prepovedanega grdega ravnanja.
  5. Za dodatne informacije glej: Wouters, Cornelius Wolfram: International legal Standards for the Protection from Refoulement. Leiden, 2009.

načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti

principle of solidarity and fair sharing of responsibility

Temeljno načelo, ki se uporablja za politike na področju mejne kontrole ter upravljanja azila in migracij ter zahteva, da te politike in njihovo izvajanje temeljijo na pravični delitvi odgovornosti in vzajemni podpori med državami članicami EU, da se zagotovi učinkovit dostop do mednarodne zaščite.

Opombe (3)
  1. Pravična delitev odgovornosti in solidarnost sta temeljni načeli Uredbe (EU) 2024/1351 (uredba o upravljanju azila in migracij), ki veljata za Evropsko unijo in njene države članice.
  2. Države članice EU morajo pri izpolnjevanju svojih obveznosti na podlagi uredbe o upravljanju azila in migracij vzpostaviti sisteme za upravljanje migracij in azila, ki zagotavljajo učinkovit dostop do mednarodne zaščite; imeti zadostna sredstva in usposobljeno osebje; ob spoštovanju temeljnih pravic sprejeti ukrepe za zmanjšanje obsega nedovoljenih migracij v države članice EU; uporabljati pravila za določitev države članice EU, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, in po potrebi izvesti predaje; drugim državam članicam EU glede na njihove potrebe zagotavljati učinkovito podporo v obliki solidarnostnih prispevkov, tudi finančnih; sprejeti učinkovite ukrepe za preprečevanje nedovoljenega gibanja med državami članicami EU, tudi ob upoštevanju finančnih posledic.
  3. Stalni nabor orodij EU za podporo na področju migracij je namenjen podpori državam članicam EU pri izpolnjevanju teh obveznosti.

načrt solidarnostnega odziva

Solidarity Response Plan

Načrt, ki ga Evropska komisija pripravi po posvetovanju z državo članico EU, ki se spoprijema s kriznimi razmerami zaradi migracij, in v katerem so navedeni potrebni posebni solidarnostni in podporni ukrepi ter njihova višina, pa tudi zaveze prispevajočih držav članic.

Opombe (3)
  1. Solidarnostni prispevki vključujejo skupen obseg premestitev, finančnih prispevkov ali alternativnih solidarnostnih ukrepov. Ti ukrepi so enakovredni, države članice EU pa imajo popolno diskrecijsko pravico pri izbiri solidarnostnih ukrepov, ki so najprimernejši za obvladovanje kriznih razmer.
  2. Država članica EU, ki se spoprijema s kriznimi razmerami, ima prednost pri uporabi nedodeljenih solidarnostnih zavez ali tistih, ki še niso bile izvedene in so na voljo v letnem solidarnostnem fondu.
  3. Koordinator EU za solidarnost je pristojen za spremljanje izvajanja načrta solidarnostnega odziva ter mora objavljati informacije o izvajanju in delovanju mehanizma za premestitve.

načrt Unije za preselitev in humanitarni sprejem

Union Resettlement and Humanitarian Admission Plan

Dveletni načrt za izvajanje okvira Unije za preselitev in humanitarni sprejem, z navedbo podatkov o skupnem številu oseb, ki naj bi bile sprejete na ozemlje držav članic EU, podrobnosti o sodelovanju in prispevkih držav članic EU ter natančno opredelitev območij ali tretjih držav, iz katerih naj bi potekal sprejem.

Opombe (4)
  1. Načrt Unije za preselitev in humanitarni sprejem (načrt Unije) sprejme Svet Evropske unije z izvedbenim aktom na predlog Evropske komisije. Pri pripravi načrta Unije Svet in Komisija ustrezno upoštevata izid srečanj odbora na visoki ravni za preselitev in humanitarni sprejem ter napoved UNHCR glede potreb po preselitvi. Načrt Unije se sprejme v letu pred dveletnim obdobjem, v katerem se bo izvajal.
  2. Načrt Unije glede skupnega števila oseb, ki naj bi bile sprejete v države članice EU, določa, da delež oseb, predvidenih za preselitev, ni manjši od približno 60 %, preostale osebe pa naj bi bile sprejete v okviru humanitarnega ali nujnega sprejema. Nujni sprejem se uporablja ne glede na območja ali tretje države, iz katerih naj bi potekala preselitev ali humanitarni sprejem.
  3. Načrt Unije opredeljuje tudi podrobnosti o sodelovanju posameznih držav članic EU in njihovih prispevkih k tem kategorijam sprejema, pri čemer se dosledno upoštevajo njihove prostovoljne navedbe v okviru Odbora na visoki ravni za preselitev in humanitarni sprejem.
  4. Načrt Unije lahko po potrebi vključuje tudi opis posebne skupine ali skupin državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, za katere naj se uporablja, ter dogovore o usklajevanju in praktičnem sodelovanju na lokalni ravni med državami članicami EU ob podpori Agencije Evropske unije za azil (EUAA) ter s tretjimi državami, Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce (UNHCR) in z drugimi ustreznimi partnerji.

načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize

Migration Preparedness and Crisis Blueprint

Operativni okvir za spremljanje in predvidevanje migracijskih tokov in migracijskih razmer, krepitev odpornosti ter organizacijo usklajenega odziva na migracijsko krizo.

Opombe (4)
  1. Cilj načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize je razviti sistem zgodnjega opozarjanja in napovedovanja na ravni EU, ki naj bi omogočil večjo pripravljenost, učinkovito upravljanje in pravočasno odzivanje na migracijske razmere.
  2. Evropska komisija je vzpostavila načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize, ki je instrument mehkega prava v podporo odzivanju EU na izredne razmere in krize. Načrt dopolnjuje druge mehanizme EU za krizno upravljanje, kot sta mehanizem EU za civilno zaščito in enotna ureditev za politično odzivanje na krize (IPCR). Vodi ga Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve, namenjen pa je spremljanju, zbiranju in razširjanju ključnih informacij za nadaljnje odzivanje na krize.
  3. Načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize deluje v dveh fazah: 1. faza: spremljanje in pripravljenost: Cilj te faze je podpreti bolj usklajeno uporabo veljavne zakonodaje s krepitvijo in izmenjavo skupnega zavedanja o razmerah med vsemi udeleženci, razvojem sistema zgodnjega opozarjanja/napovedovanja na ravni EU in s podpiranjem razvoja potrebne odpornosti držav članic EU za učinkovito spoprijemanje z vsemi vrstami migracijskih kriz. 2. faza: krizno upravljanje: Cilj te faze je podpreti hiter, učinkovit in usklajen odziv EU na migracijsko krizo z zagotavljanjem pravočasnih in najnovejših informacij o razvoju operativnih razmer odločevalcem v EU ter s podporo spremljanju, usklajevanju na terenu in komunikaciji na tehnični ravni med vsemi udeleženci.
  4. Pri izvajanju obeh faz so udeleženi: države članice EU in njihovi uradniki za zvezo, Svet, Evropska komisija, vključno z osebjem, napotenim na teren in v delegacije EU, ter evropskimi migracijskimi uradniki za zvezo (EMLO), Evropska služba za zunanje delovanje, vključno z delegacijami EU, ustrezne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike, agencije EU (EUAA, Frontex, Europol, eu-LISA in FRA) in njihovi uradniki za zvezo.

nadlegovanje

harassment

Nezaželeno ravnanje, povezano z raso ali narodnostjo, katerega namen ali posledica je kratenje dostojanstva osebe in ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.

nadzor meje

border control

Dejavnost, ki se izvaja na meji v skladu z Uredbo (EU) 2016/399 (Zakonik o schengenskih mejah) in za namene te uredbe samo kot odziv na nameravani ali dejanski prehod meje in ne glede na vse druge okoliščine ter jo sestavljata mejna kontrola in varovanje meje.

največja otrokova korist

best interests of the child (BIC)

Tridelni pojem, ki vključuje materialnopravno pravico, temeljno in razlagalno pravno načelo ter postopkovno pravilo ter katerega namen je zagotoviti popolno in učinkovito uživanje vseh pravic, ki jih priznava Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (UNCRC), in katerega glavni cilj je zagotoviti celostni razvoj otroka.

Opombe (6)
  1. Načelo največje otrokove koristi je eno od štirih krovnih vodilnih načel o otrokovih pravicah (pravica do nediskriminacije, največja korist, pravica do življenja, preživetja in razvoja ter pravica do udeležbe ali pravica do izražanja mnenj in njihovega upoštevanja). Njegova podlaga sta prvi odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah in drugi odstavek 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Oba dokumenta dajeta otrokom pravico, da se pri vseh dejanjih ali odločitvah, ki se nanašajo na otroke ali nanje vplivajo, upoštevajo predvsem koristi otrok. Poleg tega tretji odstavek 24. člena listine določa, da je treba upoštevati otrokovo pravico do odnosa z obema staršema. To je bilo poudarjeno tudi v sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU), na primer zadeva C-230/21.
  2. Celostni razvoj otroka se nanaša na blaginjo otroka v širšem pomenu, kar vključuje njegove osnovne materialne, telesne, izobraževalne in čustvene potrebe ter potrebo po toplini in varnosti.
  3. Načelo se nanaša na vse otroke brez diskriminacije ter na posamezne otroke in otroke na splošno ali otroke kot skupino.
  4. Ugotavljanje največje otrokove koristi je stalni postopek v vsakem posameznem primeru, pri katerem se ocenijo in ustrezno upoštevajo vsi vidiki, potrebni za odločitev glede na okoliščine posameznega otroka ali skupine otrok, da se zagotovi upoštevanje največje otrokove koristi kot glavnega vodila. Za dodatne informacije glej EASO: Practical Guide on Family Tracing, 2016, str. 52–53. UNHCR: Safe and Sound, 2014.
  5. Določanje največje otrokove koristi je formalni postopek s strogimi postopkovnimi jamstvi in zahtevami za dokumentiranje, namenjen določitvi največje otrokove koristi pri posebej pomembnih odločitvah, ki vplivajo nanj. Postopek mora olajšati ustrezno otrokovo sodelovanje brez diskriminacije, vključevati odločevalce z ustreznim strokovnim znanjem ter pretehtati vse pomembne dejavnike, da se presodi, kaj je najboljša možnost. Za dodatne informacije glej UNHCR: Guidelines on Determining the best interest of the child, 2008.
  6. Na nacionalni ravni se izraz pogosto uporablja v edninski obliki.

nakazilo

remittance

Pri migracijah osebni finančni prenosi, prenosi v naravi ali socialni prenosi migranta njegovi družini ali drugemu/-im upravičencu/-em v izvorni skupnosti, ki lahko tečejo po različnih formalnih ali neformalnih kanalih, da bi podprli njihove potrebe.

Opombe (5)
  1. Mednarodna organizacija za migracije (IOM) v svojem Glosarju migracij iz leta 2019 nakazila opredeljuje takole: Osebni denarni prenosi, čezmejni ali znotraj iste države, ki jih migranti namenijo posameznikom ali skupnostim, s katerimi so povezani, ne glede na vir dohodka pošiljatelja (na primer plača, dobiček iz podjetja, prihranki itd.). Za več informacij glej: IOM in nakazila, informativni list.
  2. Mednarodni denarni sklad (MDS) kot vodilni ponudnik statističnih podatkov o mednarodnih nakazilih opredeljuje njihovi glavni sestavini: (1) Sredstva za zaposlene: dohodek začasnih delavcev migrantov v državi gostiteljici ali dohodek obmejnih, sezonskih in drugih kratkoročnih delavcev, ki so zaposleni v gospodarstvu, v katerem niso rezidenti, ter rezidentov, ki so zaposleni pri nerezidenčnih subjektih. Pomembno je poudariti, da je v to opredelitev vključen celoten dohodek začasnih delavcev migrantov, čeprav se dohodek morda nikoli (vsaj ne v celoti) ne prenese v izvorno državo, saj morajo migranti še vedno pokrivati lastne življenjske stroške. (2) Osebni prenosi: Osebni prenosi v denarju ali naravi, ki jih opravijo ali prejmejo rezidenti (migranti ali nemigranti).
  3. Poleg tega je treba razlikovati med formalnimi nakazili, zajetimi v zgornjih opredelitvah, in neformalnimi nakazili, ki so nakazila zunaj formalnega finančnega sistema. Statistični podatki o meddržavnih nakazilih običajno zajemajo le formalne tokove nakazil.
  4. Za nedenarne vrednosti, kot so ideje, znanje, izkušnje, mreženje in spretnosti, ki jih migranti lahko prenesejo na izvorne skupnosti, se čedalje pogosteje uporabljajo izrazi »socialna nakazila« ali »prenosi socialnega kapitala«.
  5. Za dodatne informacije glej: migracijski podatkovni portal: nakazila in Skupna informacija EMN-OECD: Impact of COVID-19 on re-mittances in EU and OECD countries.